Preskrba z ekološko pridelano hrano iz lastnih virov lahko ob pretresih v močno naftno odvisnih globalnih oskrbovalnih sistemih že v bližnji prihodnosti postane ključna za preživetje, hkrati pa prispeva k strateško pomembni ohranitvi enakomerne poseljenosti državnega ozemlja in regionalni koheziji. Trajnostna lokalna samooskrba je učinkovit mehanizem za zmanjšanje transporta in energetske potratnosti v procesih proizvodnje in porabe. Hkrati pa pomembno prispeva k ohranjanju biotske raznovrstnosti, ki je skupaj s preprečevanjem genskega onesnaževanja pomemben ukrep preprečevanja podnebnih sprememb in prilagajanja nanje ter osnova prehranske suverenosti. Nenazadnje je spodbujanje ekološke pridelave visoko kakovostne hrane, katere tržna zanimivost in dodana vrednost nenehno rasteta, tudi učinkovit mehanizem za zaščito kmetijskih zemljišč.

Z 2,9 % kmetij in 6,4 % zemljišč v ekopridelavi smo daleč od ciljev nacionalnega akcijskega načrta za ekološko kmetijstvo (ANEK), po katerem naj bi do leta 2015 imeli 15 % ekokmetij in 20 % ekozemljišč. Še slabše je glede deleža slovenskih ekoživil na trgu, ki naj bi po ANEK do leta 2015 dosegel 10 %. Delež ekoloških živil v celotnem prometu s hrano in pijačo v Sloveniji je leta 2009 dosegel 1 %, poraba ekoživil pa se povečuje za 10-15 % letno. Vendar pa domača ekološka pridelava pokriva komaj 20 % potreb slovenskega trga po ekoživilih, kar 80 % ekoživil pa uvozimo.